Romunija

Dežela mitov in grofa Drakule, bogate in dobro ohranjene kulturne in zgodovinske dediščine

Potovanje po Romuniji je prav tako zanimivo kot njeni ljudje. Njeni prebivalci, predvsem na podeželju so izredno prijazni in preprosti, odlikuje jih izredna odprtost. Popotnika zlahka povabijo v svoj dom in ga radi pogostijo z domačo hrano in pijačo, v zameno pa prav nič ne pričakujejo. Običajno so bolj mrkega kot veselega videza, mnogi to pripisujejo dolgoletnemu socialističnemu režimu in vladavini enega najbolj krutih evropskih vladarjev Nicolaja Ceausesca ter njegove žene Elene. Imenovali so ga Drakula dvajsetega stoletja. Prijaznost, strpnost in gostoljubnost so vrline romunskega prebivalstva. V Transilvanijo, v ta divji in manj znani del Evrope, se vsako leto zgrinja na tisoče turistov. Skrivnostni karpatski gozdovi, kjer v krošnjah dreves nekoliko zlovešče šumi veter, strme gore z dremajočimi zapuščenimi srednjeveškimi naselji, gotski gradovi s svojimi skrivnostmi, predstavljajo le del izredno zanimive in slikovite pokrajine Transilvanije, ki velja za najbolj obiskano v Romuniji.

»Romunija je dežela nasprotij. Veliki srednjeveški trgi, gradovi, polni umetnin, in mogočne palače kažejo na veliko (kulturno) bogastvo dežele. Na drugi strani pa skromne hiše na podeželju, kupi stare pločevine in konjske vprege na slabo vzdrževanih cestah popotniku sporočajo drugačno zgodbo.«

Je dežela gradov in če do njih nimate posebnega odnosa, vam bodo v Romuniji zagotovo zrasli k srcu. Tako pravljičnih gradov ne boste videli nikjer drugje. Ni naključje, da je Romunija tudi domovina grofa Drakule. Lik Drakule, za katerega je dobil navdih pri krvoločnem romunskem princu Vladu Tepešu, ki je živel v 15. stoletju, je ustvaril irski pisatelj Bram Stoker. Seveda pa je grof Drakula postal svetovno znan šele, ko so pri Universal Pictures v 30. letih prejšnjega stoletja posneli prvi film o Drakuli. Vožnja mimo številnih vasic v notranjosti države je prava paša za oči, saj se popotniku zdi, kot bi zavrtel čas nazaj. Na dvoriščih se sprehajajo kokoši, na njivah konji in rala, stari, preprosti ljudje s čepicami, pa dneve presedijo na klopci in ležerno kramljajo. To podobo skromnega, revnega podeželja, na katerem se domačini večinoma preživljajo s kmetijstvom, ki zadovolji le lastne potrebe danes le redko še vidimo v Evropi.

»Potovanja po cesti Transfagarasan, ki jo je oddaja Top Gear proglasila za najlepšo in najbolj razburljivo cesto na svetu, ne gre zamuditi. Gre za cestno poslastico in vožnja vam bo še dolgo časa ostala v spominu.«

Mesta pa pišejo povsem drugačno zgodbo in ponujajo zgledno, urejeno, sodobno podobo države, ki je vstopila v ugledno druščino 27-terice Evropske unije. Sighisoara, Tirgu Mures, Brašov, Sibiu, Cluj – vse to so prijetna, čista mesta s krasnimi parki, cerkvami in vrvežem na ulicah, na katerih se tujec niti za hip ne čuti ogroženega. So pa na eni strani romunska mesta – in je Bukarešta. Romunska prestolnica, ki jo je z svojimi “norimi” urbanističnimi idejami in željami “usodno” zaznamoval nekdanji diktator Nicolaj Ceausescu. Mestne avenije, številni vodnjaki ter mogočne mestne hiše popotniku hitro nakažejo, zakaj Bukarešta velja za Pariz vzhoda. Najbolj znana stavba v mestu je zagotovo zgradba romunskega parlamenta, nekdanja Ceausescujeva palača. V Guinnessovi knjigi rekordov je zapisana kot največja upravna stavba na svetu. In res je veličastna.

V Romuniji najdemo zanimivo srečno pokopališče v Sapanti, pobarvana jajca, kot primer romunske umetnosti, ogromno lesenih in lončarskih izdelkov, potiskan tekstil iz katerega izdelujejo prte, pregrinjala, odeje, preproge in tapete. Proizvajajo odlična vina, pijejo izredno dobro kavo in marsikdo ne ve, da je prav Francesco Illy, izumitelj kave Illy rojen v Romuniji. Brez polente v Romuniji ne gre, večkrat jo kombinirajo z mesom, ribami in čorbami. Ljubitelji piva morate obvezno naročiti pivo Drakule. Zgolj dobra marketinška poteza, kjer navadnemu pivu dodajo malinov sirup, zaradi katerega pivo dobi krvavo rdečo barvo.







TOP 3 DOŽIVETJA:

Tamara Brodnik, Palmina vodnica