Gruzija

Za Kavkazom, ki podpira svet, se nazdravlja in prepeva ob polni mizi

Za visokimi gorami Kavkaza in daleč na drugi strani Črnega morja je Gruzija, talilni lonec kultur in kuhinj. In potem južno Armenija, grenko sladka dežela s prestolnico Yerevan, enim najstarejših mest na svetu z nalezljivo pozitivnim vzdušjem. V Gruziji druženja za mizo hitro postanejo predstava z večglasnim petjem in mojstrskimi zdravicami, ki ob dvignjenem kozarcu ganejo in očarajo celo omizje. V Armeniji se ne moreš nagledati, kako spretno in hitro valjajo lavash, kruh, tanek kot karton. Vse je neverjetno domače in drugačno hkrati, vsa ta mešanica evropskega, orientalskega in sovjetskega.

Zapletenost in lepoto tega dela sveta pooseblja dediščina karizmatičnega Sergeia Parajanova, velikana filmske umetnosti, ki ga je sovjetska oblast večkrat preganjala in zaprla, sam pa je rad rekel, da v drugih iščemo sebe in kot svoji doživljal tako Gruzijo kot Armenijo. Palmovci že nekaj sezon vabimo v domovino pra-vina, kjer žlahtno kapljico pridelujejo najdlje na svetu, vse od kamene dobe.

Vino in hrana v potokih od Tbilisija do Kakhetija

Že tisočletja Gruzijci v vinorodnih regijah, med katerimi je najslavnejša Kakheti vzhodno od Tbilisija, zorijo vino v velikanskih glinenih amforah, ki jih odložijo na vrtovih ali zakopljejo v zemljo, ki je tu že polpuščavska. To vino ima tako polnokrven okus, da se ga splača okušati z zaprtimi očmi. Ko ga srkaš v tipični gruzijski restavraciji s kupom jedi na mizi – od bučk, polnjenih z orehi in jajčevcev z granatnimi jabolki do jagenjčka s pehtranom in hrustljavega kachapurija s sirom, misliš, da si najbrž v nebesih. Izza sosednje mize se naenkrat v ubranem večglasju, ki se sliši kot nekaj med koralom, ljudsko pesmijo in šansonom, oglasijo prijatelji, ki so prišli na večerjo. In takrat veš, da gre za prizor, ki si ga boš zapomnil za celo življenje.

Stari Tbilisi je videti, kot bi ga ustvarili razigrani arhitekti in umetniki skupaj. Izrezljani leseni balkoni pastelnih barv povezujejo več nadstropij ali celo stranic hiš. V njih sta duša in telo tega mesta, prepojenega z vplivi Bizanca, Evrope in Bližnjega vzhoda. Sosedi se lahko vse zmenita vsaka na svojem balkonu in gostu je najlepše ob prihodu pomahati že z verande. Največja in najmodernejša tbilisijska veranda iz stekla in jekla je visoko nad mestom, pod spomenikom mame Gruzije in zabaviščnim parkom Mtatsminda, kjer si je predsednik vladajoče stranke Gruzijske sanje in nekdanji premier Ivanshvilli zgradil hišo, vredno snemanja prizorov novega Bonda ali Misije Nemogoče.

Po vojaški cesti s patruljo krav do Prometeja

Program turistične agencije Palma združuje najlepše v Gruziji. Legendarna »Georgian Military Road« ali vojaška cesta vodi mimo ekscentričnih sovjetskih spomenikov vse do Rusije. Prva postaja na poti proti severu je mistična Mtskheta, stara prestolnica Gruzije in njeno duhovno središče vse od začetkov krščanstva v začetku 4. st. V tukajšnji katedrali, ki je skupaj z drugimi spomeniki del Unescove dediščine človeštva, se še vedno odvijajo najsvetejši obredi gruzijske pravoslavne cerkve, ki je vezivo skupnosti.

Kasneje se pokrajina zamenja, doline se poglabljajo in gore postajajo višje. Po travnatih pobočjih slepeče zelene barve se pasejo velike črede konj in ovac, ki jih pastirji s psi vsake toliko kot roj čebel poženejo v skupinski tek, ki opazovalca pusti brez besed. Ob cesti množično patruljirajo krave. Ene ležijo, druge stojijo in te gledajo naravnost v oči, tretje trumoma prečkajo cesto. Mimo njih in hribov Južne Osetije, ki jo priznava samo pet držav na svetu, se prebiješ do Stepantsminde ob vznožju veličastne kavkaške verige.

Visoki vrhovi, višji od Alp, so kraj, ki so ga poznali grški bogovi in verjeli, da na teh skalnatih stebrih sloni svet. Tudi poleti jih prekriva sneg. Na gruzijsko goro Kazbek, ki se še s peterico drugih kavkaških pettisočakov dviguje v nebo, naj bi bil priklenjen Prometej, ki je bogovom ukradel ogenj. Ko na kultni terasi dizajnerskega hotela Rooms načrtuješ treking do cerkvice Gergeti, ti oblaki uprizorijo svetlobni šov s prekrivanjem ali odkrivanjem pogleda na lebdeči Kazbek.

Od Stalina do Svanetija skozi vso zgodovino Gruzije

Med prvomajskimi prazniki lahko s Palmo odkrivate Gruzijo na daljšem ali krajšem potepanju. Ste vedeli, da je bil eden najbolj zloglasnih in krutih totalitarnih voditeljev, ki je z megalomanskim državnim aparatom obvladoval življenje in politiko držav od Baltskega morja do Tihega oceana, Gruzijec? Ko vstopiš v muzej Josepha Stalina v njegovem rojstnem mestu Gori, ne moreš, da ga ne bi po malem doživel kot junaka epa, ki ga je ustvaril sam. Stalina iz učbenikov se spomnimo kot mrkega moža s srepim pogledom, toda v Goriju so na ogled vsi njegovi obrazi, tudi tisti bolj človeški in celo šarmantni iz mladosti.

Gruzijci imajo do njega protisloven odnos in čeprav je bil do svojega naroda še posebej nepopustljiv, so bili nekateri njegovi sonarodnjaki potihem ponosni, da je bil prav Gruzijec »rdeči car« Sovjetske zveze. V Kutaisiju, srednjeveški prestolnici Gruzije in enem najpomembnejših gruzijskih mest, vlada hedonistično vzdušje v parkih, restavracijah in kavarnah. Kot turist si težko predstavljaš, da od tu izvira eden najbolj razvpitih mafijskih klanov Evrope. In že začutiš, da na poti proti severu spet začne naraščati popotniška mrzlica. Svaneti je ena najbolj vznemirljivih in nedostopnih pokrajin Gruzije. Pot do Mestie, njenega izhodišča pod visokimi kavkaškimi stenami, je zaradi zdelane, ovinkaste in prepadne ceste samo za voznike z živci. Vasice s srednjeveškimi stolpi, posejane med travniki in dolinami Svanetija, dajejo vtis, da gre za deželo z močno tradicijo.

Nekateri stolpiči imajo več kot 800 let zgodovine, vanje pa se je v preteklosti v obrambi lahko zaprla cela družina, saj so se tu še pred nedavnim šli krvno maščevanje. Za enim od ovinkom se odpre pogled na Ushbo, kraljico Kavkaza, skoraj 5000 m visoko goro, razcepljeno v dva vrha. V te odmaknjene kraje so Gruzijci v težkih časih prenesli vse najdragocenejše relikvije in zaklade, saj so vedeli, da so tu na varnem. V etnografskem muzeju Svanetija so mnogi na ogled, med najzanimivejšimi je eksotična zbirka ikon, med katerimi dominira motiv sv. Jurija, zaščitnika, ki je dal Gruziji ime.

Od srednjeveških samostanov do sodobne Armenije

S Palmo se lahko odpravite na popotovanje po Gruziji, lahko pa v potni list dodate tudi Armenijo. Kar šteje veliko več od žiga, je doživetje te dežele. Mimo zapuščenih tovarn vodi pot do Unescovih srednjeveških samostanov na planoti nad kanjonom reke Debed. Prvi je Haghpath iz 10. stoletja. Ko vstopiš na območje samostana se zdi, da si se teleportiral v čas izpred stoletij. Notranjost glavne cerkve te zadane v srce. Tema, hlad, zlizana tla in oltarna miza. Nič drugega, vendar veličastno. Vez z davnino je tu čisto oprijemljiva, saj samostanov niso obnavljali. Odprtine v stropu omogočajo popolno usmerjene snope svetlobe, ki se zdijo kot skrbno zrežirana scena na odru. Znotraj samostanskega poslopja in na travnatih jasah naokoli ležijo razmetani khachkarji, simbol zgodnjega armenskega krščanstva in morda najlepši sakralni spomeniki na svetu.

Armenci so jih začeli postavljali v 9. st., ko so se otresli arabske nadvlade, in jih niso nehali izdelovati do danes. Kakšne mojstrovine so to! Fino ornamentirani križi, ki se dvigujejo nad simbolom sonca, naokoli pa izrezljano cvetje in listje. Več deset tisoč jih je ohranjenih, od tega skoraj nič v zahodni Turčiji, ki so jo tako dolgo naseljevali Armenci. V letih 1915 – 1923 se je tam zgodil eden najbolj zamolčanih genocidov v zgodovini človeštva, ko je ob širitvi Otomanskega imperija na vzhod umrlo več kot milijon in pol Armencev. Sveta gora Armenije Ararat je za vedno ostala v Turčiji in Armenci se še zmeraj vsak dan hrepeneče zazirajo proti njej.

Preporod Armenije v Yerevanu

Spomenik in muzej genocida v prestolnici Yerevan visoko nad mestom pripovedujeta zgodbo 12 izgubljenih provinc, ki te kot obiskovalca za vedno zaznamuje. Ob večnem ognju in 44 m visoki špici, ki predstavlja preroditev Armenije že iz časov Sovjetske zveze – v 60. letih so po priznanju genocida spomenik postavili – drobna gospa spoštljivo in neutrudno razporeja cvetje. Ko doživljaš živahno vrvenje mesta spodaj, se ti zazdi, kot da je Yerevan ena sama terapija veselja za Armence in vse prišleke. Po Araratu se imenuje legendarna tovarna brendija, ki si ga je v London naročal sam Churchill. V muzeju Sergeia Parajanova se srečaš s filmskim in likovnim genijem, ki je v obdobju, ko mu je sovjetska oblast prepovedala snemati filme, obsedeno sestavljal duhovite kolaže in instalacije iz vseh mogočih predmetov in materialov.

Neverjetno domišljijo je imel in Yerevan je nasploh mesto, kjer je kreativnost zaznati v najbolj vsakdanjih rečeh. Dolgo v noč diši po dobrotah z žara, v kavarnah sredi parkov, ki so na pol zabavišča, uživajo družine, parčki se stiskajo po vinskih barih in romantičnih bistrojih. Za veliki finale se povzpneš po Cafesjianovih kaskadah (Cascades), nizih stopnišč in zelenih teras, za katerimi se v notranjosti hriba skrivajo galerije z zvezdniškimi eksponati sodobne umetnosti. Yerevan z najvišje točke kaskad je kot lebdeče mesto na rožnatem oblaku zaradi hiš rdečkaste barve. Nazaj v vrvež mesta te premami dišeča armenska kava v eni od kultnih kavarn Jazzve, kjer si želiš, da bi ti usedlina v džezvi čim prej prerokovala vrnitev v prestolnico Armenije. Pod Palmo jo lahko doživite že med prvomajskimi počitnicami.

Neja Petek, Nea Culpa, kreativna direktorica Palminih oglaševalskih kampanj