Iz vodnikovega dnevnika – Norveška

Zapis Matjaža Černovška

ČETRTEK, 17. julij, Fjordi

Nekaj minut pred budilko me prebudijo že leta znani glasovi galebov. Galebi tukaj? Seveda, na FJORDIH smo in vse fjordske obale so morske. Na tisoče kilometrov jih ima Norveška. Kar ne morem verjeti, da se že dvajset poletij zbujam v teh krajih, pa me še vedno tako prevzamejo. Zaspan pogled skozi okno potrdi, da je sonce že visoko in da nas čaka še en nepozaben dnevni kolaž presunljivo lepe norveške pokrajine.

Že pod tušem misli uhajajo k planu današnjega dne. Vseeno pa je ena močnejša in prevlada. Misel na bogat in okusen norveški zajtrk pospeši jutranje priprave. Svetla, mirna zajtrkovalnica in pogled na bogato ponudbo vzbudita tek. Temni in polnozrnati kruhi, različni siri in tako dobro maslo, žitarice, divjačinske paštete, pa seveda losos in jajca in vse, kar si predstavljate za jutranji obrok. Jogurti, sadje, za sladokusce pa izredne domače marmelade iz gozdnih sadežev. Odložim poln krožnik dobrot na mizo in sedem k oknu. Od sosednje mize mi za dobro jutro pokima norveška družina in ob pogledu na njihov zajtrk je moj krožnik kar malo preveč obložen. Črn kruh, maslo, sir in sveže kumarice so njihov običajen jutranji obrok. Danes moram potnikom povedati še nekaj o njihovih navadah in to, zakaj ostajajo tako preprosti in asketski.

Pogledam skozi okno in takoj pozabim na hrano … Ozek pas živo zelene trave, ki ga v šopih barvajo vijolični lupinusi, me loči od fjordske obale. Na čisti modro-zeleni gladini se s pomočjo sonca, ki se je ponoči potuhnilo le za kratek čas, odslikavajo zelena pobočja nasprotnega brega. Ta preraščajo skozi gozdove v mogočne granitne verige in vrhove, do sinje modrega neba loči ponekod le bela linija ostankov snega letošnje zime.

Kako pogost prizor fjordske pokrajine, pa vedno tako presunljivo lep.

Tako spokojno in mirno, tako zelo usklajene in hkrati kontrastne barve. Res je lepa ta dolina Oldenskega fjorda, pa tudi tista v Nordfjordu, ki je še bolj odprta. Ali pa Sognefjord, kjer je najlepše, ko ga prečkamo s trajektom in se vsa mogočnost enega največjih fjordov odpira na vse strani. Pa spomini na včerajšnji spust v slikovit Geiranger in plovba po fjordu, kjer so nas oblivali mogočni slapovi. Ne, vsekakor je eden najlepših pogledov z mostu nad Hardangskim fjordom, kjer imaš občutek, da bi lahko kar sledil vodnim tokovom tja do odprtega morja. Saj res, tudi o Vikingih moramo še kaj povedati, preden se srečamo z njihovo kulturo v vikinški vasi v Gudvangnu.

Polnozrnat kruh in maslo simbolno spominjata na včerajšnjo pot, na pogled s skakalnice v Lillehammerju. Tam zaplavaš preko prostranih žitnih polj proti obalam jezera Mjosa. In vožnja ob kristalnih deročih rekah, ki jih v Vinstri obdajajo mogočne kmetije in prostrani pašniki s kravami. Brzice pa z obale čuvajo stare lesene cerkve. Nekaj vprašanj mojih potnikov me ponovno postavi na pot današnjega dne. Seveda, do ledenika Briksdal gremo. Ne, glede na vreme tukaj ne bo prehladno, pa se bomo vseeno dobro obuli. Nasprotno, v soncu bo prelepo in zrak bo svež. Saj res, skoraj bi pozabil, dolina pod Briksdalom je v soncu res ena najlepših, najbolj barvitih in mističnih. In ledenik, na žalost vsako desetletje manjši, je tako veličasten nad nami, predvsem pa zaradi čiste norveške narave ohranja belo-modro barvo.

Na poti do avtobusa mi pogled uide še na prostrane nasade malin, ki zaradi ugodnih vremenskih vplivov v teh fjordih bogato rodijo. Gremo na pot, tik ob fjordskih obalah, preko nižjih prelazov, med pašniki ovac, pod mogočnimi granitnimi skladi, ob kristalnih deročih rekah, vse tja do ledeniškega jezera pod Briksdalom. Prometa je kar nekaj, tujci in tudi Norvežani, ki poletja preživljajo v domovini. Ampak teče umirjeno, za naše pojmovanje včasih počasi. Tukaj vsaj ni potrebno paziti na jelene na cesti, kot v polarnem pasu.

Današnji večer nas bo pripeljal do naslednje postojanke, do nove fjordske obale. Če bomo prihranili nekaj moči, gremo po večerji na umirjen sprehod skozi vas, kjer se bodo bele lesene hiše in ribiške barke v zalivu barvale v toplih tonih pozno zahajajočega sonca. Ja, le galebi bodo trgali spokojno tišino med razmišljanjem, kateri fjord je bil danes najlepši …

NEDELJA, 20. julij, Atlantska cesta

V mirnem nedeljskem jutru smo zapustili slikovit in tako priljubljen Bergen. Mesto, ki prevzame obiskovalce, mesto, skrito med visoke vrhove in členjeno morsko obalo. Še dobro, da nismo spali čisto v središču mesta, saj znajo biti poletne sobotne noči v Bergnu kar živahne in hrupne. Nič čudnega, saj se poleg domačinov poleti mesto napolni s številnimi turisti, ki jih prevzame zgodnja zgodovina norveških kraljev, bogato obdobje hanseatskih trgovcev, za katerim je ostal slikovit Bryggen, skladatelj Edvard Grieg, mogočni parki, cvetlični nasadi in vzpenjajoče se ulice z lesenimi hišami. Potniki so med jutranjo vožnjo obujali spomine na vrvež na osrednji odprti tržnici, predvsem na bogato obložene krožnike s svežimi raki, lososom, polenovko z Lofotskih otokov in seveda gozdne sadeže, ki jih je poleti v izobilju. Medtem smo skozi številne predore hiteli v novo slikovitost norveške pokrajine. Predorov je res veliko; nekdo v avtobusu jih že vse dni poti šteje. Tudi vožnjo skozi najdaljši cestni predor (24 km) v Laerdalu je prištel. Pa ne le cestne, tudi železniške, prav posebne in zavite ter vzpenjajoče smo prevozili s Flamsko železnico od Sognefjorda do Myrdala. Ja, to je bilo tudi doživetje.

Danes je našo pot zaznamovalo kar nekaj trajektov preko fjordov, saj je zahodna obala Norveške zelo členjena in trajekti nam krajšajo pot. Zadnji nas je pripeljal do enega bisera, do mesta Ålesund, mesta na otokih najbolj členjenega dela Norveške. Osrednji otok v obliki ribe bomo celo pogledali z razgledne točke nad mestom. Nekaj oblakov na poti jim tudi nad zalivom mesta ni pokvarilo vzdušja. Tako pač je tukaj, saj potujemo iz doline v dolino in vsaka ima svojo mikroklimo.

Eden vrhuncev dne je bila Atlantska cesta. Mirno vijugajoča se cesta, ki tik ob členjeni obali, preko elegantnih visokih mostov, predstavlja eno izmed lepot in atrakcij zahodne norveške obale. Potnikom sem privoščil nekaj prostega časa. Sprehod po urejenih poteh, poziranje za fotografije, celo nekaj morskih levov se je leno nastavljalo objektivom na samotnih granitnih kamnih sredi morja. Ja, krasno je bilo. Nebo nad Atlantikom se hitro spreminja in nekatere so prestrašili oblaki. V bistvu pa so dali pokrajini še bolj mistično podobo.

Morebitnim kapljam smo skozi dolg predor pod morjem ušli v Kristiansund. Na današnjem cilju smo, v umirjenem notranjem pristaniškem zalivu mesta smo nastanjeni. Še nekaj minut časa imam, hiter plan jutrišnjega dne z voznikom. Jutri nadaljujemo v Trondheim, mesto veličastne Nidarosove katedrale, začetkov Norveške, ustoličevanja kraljev… Pot bo zanimiva, nekaj manj gora, prostrane, z žiti zaznamovane ravnice; kava in stranišče na bencinski črpalki ob poti, lokalna trgovina premore dovolj prigrizkov za čez dan, zvečer pa nas v kraljevem mestu v hotelu tako čaka večerja. In če bo po sreči, spotoma kje naberemo borovnice. Pustimo jutri za nova doživetja; potniki se že zbirajo pred restavracijo za današnjo večerjo. Losos bo danes. Kako norveško!! Še minuto časa imam, da pošljem prijateljem nekaj današnjih fotografij in pripišem, kot vedno: “KRASNO JE TUKAJ. NASLEDNJIČ MORATE RES Z MANO!”